Stalno predstavništvo RS pri zvezi NATO /Novice /
21.11.2012  

Veleposlanik pri Natu Benedejčič: Slovenija je solidna in zanesljiva zaveznica (intervju za STA)

pogovarjala se je dopisnica STA v Bruslju Petra Miklavc

 

Bruselj, 21. novembra (STA) - V zvezi Nato na Slovenijo upravičeno gledajo kot na solidno in zanesljivo zaveznico, je v pogovoru z STA povedal slovenski veleposlanik pri Natu Andrej Benedejčič. Zato po njegovih besedah ne preseneča, da znotraj zavezništva na trenutne izzive, s katerimi se sooča država, gledajo z razumevanjem.

Danes obeležujemo deseto obletnico povabila Sloveniji v zvezo Nato; članica je postala marca 2004. Kaj ji je prineslo članstvo?

Res je, 21. novembra 2002 je Slovenija na vrhu zveze Nato v Pragi končno prejela vabilo za vstop v zavezništvo. Kot član takratne slovenske delegacije se dogodka dobro spomnim, kot tudi olajšanja na naši strani, ki ga je spremljalo. Vabilo je namreč predstavljalo zaključek skoraj desetletnega procesa, ki je bil ne le dolg, temveč tudi zahteven. Priprave na članstvo so namreč pomembno spremenile slovenski diplomatski in varnostni sistem, kot tudi način varovanja tajnih podatkov.

Vendar, kot smo ugotovili tudi sami, se pravo učenje začne šele s samim vstopom v zavezništvo. Pri tem gre tako za usklajeno obrambno načrtovanje kot tudi za možnost neposrednega sodelovanja v vseh strukturah Nata. Ko se torej oziramo nazaj, vidimo, da je skozi proces vstopanja in članstva rasla in se razvijala tudi Slovenija, ki danes upravičeno sodi v izbran krog članic najuspešnejšega zavezništva demokratičnih držav v sodobni zgodovini. Ali, drugače povedano, od njenega vstopa naprej je Slovenija Nato in Nato je Slovenija.

In kaj je zavezništvo pridobilo s takratno širitvijo na sedem članic?

Natu je s širitvijo iz leta 2004, kot tudi s tisto iz leta 1999, uspelo zapolniti obsežno območje v Srednji Evropi, ki se mu je v obdobju med obema svetovnima vojnama prezirljivo reklo "sanitarni kordon". Zaradi tega vmesnega položaja med zahodom in vzhodom so se t.i. "tamponske države" čutile ogrožene, njihova šibkost pa je predstavljala stalno grožnjo tudi drugim. S konsolidacijo tega območja znotraj Nata je bil tako odpravljen eden od političnih virov nestabilnosti, ki je zaznamoval Evropo v obdobju pred drugo svetovno vojno.

Z vojaškega stališča je Nato s širitvijo tudi pridobil na globini svoje obrambe. Če je prej veljalo, da se je zaradi omejenega geografskega zaledja pripravljen operativno braniti tudi z jedrskim protinapadom, se zdaj jedrsko orožje obravnava izključno v smislu političnega odvračanja. Še več, zavezništvo se je po novem tudi uradno zavezalo cilju vzpostavitve pogojev za svet brez jedrskega orožja. S širitvijo je Nato torej pridobil na varnosti in sproščenosti.

Kakšna je sploh lahko dodana vrednost majhne države, kot je Slovenija, v organizaciji, kot je Nato?

Večina članic Nata je manjših držav. To pomeni, da vsaka zase nima večje vojaške teže, skupaj pa predstavljajo upoštevanja vredno silo. Zato se v zavezništvu tudi govori, da je seštevek vseh njegovih delov večji od skupne celote.

Skozi proces medsebojnega obrambnega načrtovanja države namreč zagotavljajo vojaške enote, ki so zaradi poenotenih meril in skupnih vaj interoperabilne, ter še dodatne nišne zmogljivosti. Tako recimo letala AWACS, ki so hrbtenica Natovega sistema zračnega nadzora, letijo pod zastavo najmanjše zavezniške države, Luksemburga. Slovenija je ena od zaveznic z močno enoto za radiološko, kemično in biološko obrambo, ki se znotraj Nata šteje za redko in dragoceno zmogljivost.

Kako gledajo v Natu na (ne)izpolnjevanje slovenskih zavez - po izdatkih za obrambne investicije je med vsemi zaveznicami na zadnjem mestu, po odstotku proračuna za obrambo med zadnjimi, razveljavila je pogodbo o patrijah?

Slovenija ni edina zaveznica, ki jo je finančna in ekonomska kriza močno prizadela. Gre za širši pojav, posebej med evropskimi članicami, ki se mu znotraj Nata vsi skupaj tudi ustrezno posvečamo. Med drugim je bila ena od tem letošnjega vrha v Chicagu prav to, kako zagotoviti varnost, ki jo dolgoročno potrebujemo, in ne le varnost, ki si jo v sedanjih razmerah lahko privoščimo. Ob tem velja izpostaviti, da vendarle obstajajo razlike med posameznimi članicami.

Tako lahko ugotovimo, da je Slovenija po izdatkih za obrambne investicije trenutno res na zadnjem mestu, a je po drugih kazalcih brez dvoma nad povprečjem. To med drugim velja za izpolnjevanje večine ciljev zmogljivosti, tako v kvalitativnem kot kvantitativnem smislu, za delež prispevka v sile za hitro odzivanje, kot tudi za sodelovanje v operacijah Nata. V tem smislu se na Slovenijo upravičeno gleda kot na solidno in zanesljivo zaveznico. Zato tudi ne preseneča, da se znotraj Nata na trenutne izzive, s katerimi se sooča naša država, gleda z razumevanjem in da se bo za izpolnitev nekaterih ciljev, kot je npr. vzpostavitev mehanizirane bataljonske bojne skupine, najverjetneje našlo ustrezno prehodno obdobje.

Kako odgovarjate kritikom, ki pravijo, da Slovenija članstva v Natu ne potrebuje, da bi bilo zanjo bolje, če bi ostala zunaj?

Kot je v neki pesmi lepo zapisal Gregorčič: "Kdor pa srečo uživa sam, naj še solze preliva sam." Skratka, za državo, kot je Slovenija, je bolj smiselno, da se povezuje v multilateralne mehanizme, ki ji omogočajo, da si v sodelovanju z drugimi zagotavlja lastno varnost. Biti sam v sodobnem svetu je namreč lahko zelo tvegano. S tem se je očitno strinjala tudi večina državljank in državljanov Slovenije, ko so se na referendumu jasno izrekli za vstop v zavezništvo.

Mimogrede, tudi tiste evropske države, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov zavezane nevtralnosti, npr. Švica, Avstrija, Švedska in Finska, z Natom tesno sodelujejo. To ni razvidno le iz močnih predstavništev, ki jih imajo akreditirane na sedežu zavezništva v Bruslju, temveč tudi iz njihovega aktivnega sodelovanja v operacijah, kot so Kfor na Kosovu, ali Združeni zaščitnik v Libiji. Očitno je tudi zanje Nato preveč pomemben, da bi ga lahko enostavno ignorirali.

Pa Slovenija v celoti izkorišča priložnosti, ki jih ponuja članstvo, ali je še prostor za izboljšave?

Slovenija je v zadnjih osmih letih dodobra spoznala način funkcioniranja zavezništva, ki je kompleksnejši, kot se morda zdi na prvi pogled. V tem smislu smo lahko še kako zadovoljni, da nam je v sklopu Natovega varnostno-investicijskega programa uspelo zagotoviti praktično vsa sredstva za dokončanje vojaškega letališča v Cerkljah. Gre za približno 38 milijonov evrov. Pri tem so se tudi izkazala slovenska podjetja, ki jim je na razpisih uspelo pridobiti večino del.

So pa seveda še rezerve, posebej na gospodarskem področju. Zato sem vesel, da je bil prvi obisk novega generalnega direktorja Natove agencije za podporo, admirala Lydena, ravno v Sloveniji, kjer se je pogovarjal, kako bi lahko slovenska podjetja še bolj poglobila sodelovanje z Natom.

Prvi generalni sekretar lord Ismay naj bi leta 1949 rekel, da je Natov cilj "zadržati Ruse zunaj, Američane notri in Nemce spodaj". Kako bi opisali cilj Nata danes? Kaj je največji izziv?

Cilj Nata danes je seveda drugačen - postati središče globalnega varnostnega omrežja. To je bilo eno od ključnih sporočil vrha v Chicagu, na katerem je bila ravno zaradi te vizije posebej izpostavljena vloga pomembnejših partnerskih držav, med drugim Avstralije, Nove Zelandije, Južne Koreje, Japonske, Maroka, Jordanije, Katarja in Združenih arabskih emiratov. Ne glede na to bo Nato tudi v prihodnje namenjal pozornost tradicionalnemu načinu zagotavljanja varnosti. Ta vidik bo prišel posebej do izraza po pričakovanem zmanjšanju prisotnosti v operacijah na tujem, ko bodo klasične vaje znova pridobile pomen v smislu preverjanja interoperabilnosti sil v praksi.

Sicer bo brez dvoma največji srednjeročni izziv zmanjšati razliko v obrambnih izdatkih med evropskimi zaveznicami in ZDA. Zaradi evropskega kleščenja stroškov za obrambo se je namreč delež ZDA pri obrambnih izdatkih članic samo od leta 2001 dvignil s 63 na 77 odstotkov. Takšen razkorak ni le v neskladju z načelom zavezniške solidarnosti, temveč tudi pomeni zaostajanje evropskih članic v tehnologiji in zmogljivostih, kar vsekakor ni dobro ne za Nato ne za nas same.

Ali vidite Nato kot "ameriški klub", kot ga opisujejo mnogi? Koliko teže sploh ima Evropa v zavezništvu?

Nato vleče svoje korenine iz bruseljskega sporazuma, ki so ga marca 1948 podpisali Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Francija in Velika Britanija. ZDA so se pobudi pridružile kasneje, s podpisom severnoatlantske pogodbe aprila 1949 v Washingtonu. V tem smislu je po svojem izvoru Nato v bistvu manj "ameriški" od recimo ZN ali pa Ovseja. Drži pa, da ima kot največja članica ZDA zelo izpostavljeno vlogo znotraj zavezništva.

Kar se tiče evropske ali kakšne druge prisotnosti znotraj Nata, je treba poudariti, da v okviru zavezništva ne obstaja nobena posebna skupina držav in da bi bilo takšno "grupiranje" tudi nesprejemljivo. Nato deluje na podlagi konsenza, kar pomeni, da ima vsaka članica pravico veta. Tudi Slovenija. V tem smislu je teža vsake od zaveznic znotraj zavezništva večja, kot se morda zdi od zunaj.

Kako bi opisali odnos med Natom in Rusijo, ki jo kot nekdanji slovenski veleposlanik v Moskvi zelo dobro poznate? Kako se bo po vašem mnenju razvijal v prihodnje?

Nato je organizacija, ki jo Rusija brez dvoma spoštuje. To ne pomeni, da jo tudi ljubi, vendar je tudi to dovolj dobra podlaga za korektne odnose. Ti se sčasoma vse bolj razvijajo in poglabljajo. Tako letos obeležujemo 15. obletnico odnosov Nato-Rusija in 10. obletnico delovanja Sveta Nato-Rusija.

V javnosti se dostikrat izpostavlja še vedno odprto vprašanje raketne obrambe, pozablja pa se na praktično sodelovanje, ki sta ga Nato in Rusija že vzpostavila na številnih področjih skupnega interesa. Ti med drugim obsegajo projekte na področju boja proti terorizmu, piratstvu in trgovini z drogami. Pomembno je poudariti, da Rusija tudi nudi pomembno pomoč operaciji Isaf v Afganistanu in zagotavlja eno ključnih transportnih poti za zavezniške sile. Zato ne preseneča, da so za Nato odnosi z Rusijo strateškega pomena.

Prav tako ni razloga, da bi dvomili o nadaljnji krepitvi sodelovanja. O tem med drugim priča dejstvo, da je ruska stran za veleposlanika pri Natu prvič poslala kariernega diplomata, in sicer enega od namestnikov zunanjega ministra. Gre za veleposlanika Gruška, ki je pred prihodom v Bruselj izjavil, da Nata ne obravnava kot nekakšen homogen blok, saj se zaveda, da ga sestavljajo posamezne zavezniške države. To že samo po sebi priča o bolj poglobljenem razumevanju zavezništva in napoveduje profesionalen pristop k nadaljnjemu razvoju odnosov. Tako da sem glede odnosov Nato-Rusija optimist.

Afganistan velja za glavni test verodostojnosti Nata. Ga bo zavezništvo uspešno opravilo ali se lahko v Afganistanu ponovi, kar se je zgodilo po umiku podpore ZDA po vojni z nekdanjo Sovjetsko zvezo, torej nove in nove vojne?

Nato je enostavno preveč pomemben, da bi bila njegova prihodnost odvisna od Afganistana, kjer je prisoten na podlagi vrste resolucij VS ZN. Vseeno bo svojo vlogo v državi opravil korektno. Predvsem ne bo ponovil napake Sovjetske zveze, ki je po umiku svojih sil iz Afganistana zaloputnila z vrati in na neki točki sploh prenehala z nudenjem kakršne koli pomoči uradnemu Kabulu.

Zato je že zdaj v pripravi nova misija na terenu, ki bo po letu 2014 nasledila operacijo Isaf in ki bo osredotočena na zagotavljanje usposabljanja, svetovanja in pomoči. Prav tako je v pripravi finančni mehanizem, ki bo omogočil nadaljnje financiranje afganistanskih varnostnih sil v obdobju med letoma 2015 in 2017. Slovenija je že najavila, da bo vanj prispevala 500.000 dolarjev letno.

In Kosovo. Najdaljša operacija Nata doslej, ki ji ni videti konca. Kakšen je pomen Nata v regiji, na primer v primerjavi z EU?

Nato je nedvomno še vedno glavni garant stabilnosti na Zahodnem Balkanu. To dejstvo je prišlo jasno do izraza julija lani na Kosovu, ko so sile Kfor uspešno posredovale v nemirih na severu države. Ti dogodki pa so tudi izpostavili nekatere pomanjkljivosti v prisotnosti EU na terenu, saj je moral Kfor dejansko prevzeti vlogo, ki naj bi jo zagotavljal Eulex. Vseeno sem prepričan, da bo skozi Nato-EU koordinacijo tudi to vprašanje rešeno.

Nasploh je pri delovanju na Zahodnem Balkanu pomembna sinergija naporov v okviru evro-atlantskih integracijskih procesov. V zavezništvu se zato polaga visoke upe v dialog med Beogradom in Prištino, ki ga vodi EU in ki bi lahko zagotovil ključ do politične rešitve varnostnega vprašanja na severu Kosova. Nato sicer tudi vzpodbuja poglabljanje regionalnega sodelovanja na obrambnem področju. Dober primer je projekt usposabljanja vojaških policistov, ki ga v Afganistanu izvaja vrsta držav iz regije v okviru pobude Jadranske listine. Tako države Zahodnega Balkana tudi v praksi dokazujejo, da so se iz porabnikov varnosti prelevile v njene izvoznike. Pri tem jim pomaga tudi Slovenija.

Kdaj lahko pričakujemo naslednjo širitev Nata?

Glede na to, da so tri od štirih aspirantk za vstop iz naše soseščine, je Slovenija še kako zainteresirana za naslednji širitveni krog. Če bo šlo vse po sreči, bi do tega lahko prišlo že na vrhu leta 2014. Vendar, kot rečeno, se vse odločitve zavezništva sprejemajo s konsenzom. Zato navkljub izpolnjevanju tehničnih kriterijev med zaveznicami še vedno ni Makedonije, ker Grčija vztraja pri predhodni ureditvi vprašanja imena. Upam, da bo do dogovora vendarle prišlo, saj bi bil v interesu vseh. Prav tako upam, da bo v naslednjih mesecih pot k članstvu tako uspešno kot doslej nadaljevala Črna gora. Na tej poti bi ji zaželel vse najboljše, tudi zato, ker ima znotraj Nata ravno Slovenija vlogo kontaktne države zavezništva za Črno goro, in to do konca leta 2014. Ta vloga ji je bila podaljšana ravno prejšnji teden na podlagi konsenza vseh zaveznic, kar po svoje predstavlja posebno priznanje.

Kako vidite Nato čez 50 let?

Najprej bi izpostavil, da bo sedež zavezništva zagotovo videti drugače kot zdaj. Že čez dve leti se bo namreč začela selitev iz sedanjega kompleksa, ki ga sestavljajo montažne stavbe okoli zgradbe bivše bolnišnice v bližini bruseljskega letališča. Tako da je Nato že desetletja v začasnih prostorih, kot da bi bil v stalni pripravljenosti na bojni premik. Nova zgradba bo bolj reprezentančna in varnejša ter predstavnikom zavezniških držav nudila sodobne pogoje za delo.

Čez petdeset let bo zavezništvo še naprej, tako kot zdaj, zagotavljalo varnost v evro-atlantskem območju, hkrati pa vzdrževalo mrežo partnerskih držav po vsem svetu. V tem obdobju bo tudi stalno v koraku s časom pri odzivanju na nove varnostne izzive, tako kot se že zdaj aktivno pripravlja na kibernetsko obrambo.

Prav tako sem prepričan, da bo imela Slovenija tudi takrat skozi svoje članstvo v Natu privilegiran komunikacijski kanal do ZDA, ki bo po mojem mnenju še naprej vodilna država demokratičnega sveta.

Se bo Slovenija potegovala za položaj generalnega sekretarja zavezništva, ko se izteče mandat sedanjemu? Ali sploh obstajajo realne možnosti, da ta položaj kdaj zasede Slovenec?

Mandat generalnega sekretarja Andersa Fogha Rasmussena se izteče konec julija 2014. Zato lahko naslednje leto pričakujemo začetek živahne razprave o nasledniku. Poudariti velja, da je Italija že zdaj napovedala kandidaturo svojega bivšega zunanjega ministra in evropskega komisarja Frattinija. Glede na to, da gre za sosednjo državo, kot tudi v luči posebnih odnosov, ki sta jih Slovenija in Italija vzpostavili znotraj zavezništva, bi skoraj pričakoval, da bo deležen tudi slovenske podpore. Na koncu bo ključen konsenz vseh zaveznic glede kateregakoli kandidata.

Vse to ne pomeni, da kdaj v prihodnje tega položaja ne bi mogel zasesti tudi Slovenec. Kot nazorno priča primer sedanjega generalnega sekretarja, se za takšno visoko funkcijo lahko uspešno poteguje tudi predstavnik kakšne od manjših zaveznic. Pri tem seveda šteje in pomaga, če ta skozi svoje delovanje izkazuje jasno zavezanost načelom, na katerih temelji zavezništvo, kot tudi skupnim ciljem in projektom. V tem smislu tudi upam, da nam bo v Sloveniji v prihodnjih letih uspelo prebroditi trenutno ekonomsko krizo in obrniti trend zniževanja obrambnih izdatkov.